4.1.10 Boni
Kristinka Vuković Sonja Kermat Urška Juršev Erika Režek
Definicija
Boni so po svoji ekonomski vsebini manj vreden denarni nadomestek. V Sloveniji so precej razširjeni in v različnih obdobjih bolj ali manj pogosto prisotni pri poslovanju podjetij na trgu. Predvsem v obdobjih gospodarske krize, ki jo zaznamujejo naraščajoče likvidnostne težave, podjetja iščejo različne bližnjice za poplačilo dolgov in unovčevanje terjatev. V glavnem so na trgu prisotni različni darilni boni in kuponi. Običajno jih ponujajo predvsem trgovska podjetja, ki imajo prodajni program, primeren za raznovrstna darila, pa tudi obrtniki (na primer zlatarji, urarji, optiki), ponudniki storitev s področja športa, nege in lepote (kozmetični saloni, masaže, savne, centri za fitnes).
V slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo pojasnilo, da je bon dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago. ZDDV-1 s spremembami, ki jih uvaja na področju obdavčitve z DDV, uporablja besedo kupon, ki je sopomenka za bon.
Boni so orodje, ki ga podjetja uporabljajo v plačilnem prometu, vendar so z Zakonom o uvedbi evra v Sloveniji zakonito plačilno sredstvo le bankovci in kovanci, ki glasijo na evro. Kljub temu se lahko stranke v poslu dogovorijo tudi za drugačne načine plačevanja (na primer stranki se lahko dogovorita, da za enega pujsa plača z eno tono koruze), ki niso v nasprotju z zakonodajo. Boni niso denar, lahko pa kot sprejemljivo plačilno sredstvo nadomeščajo denar, vendar le v omejenem obsegu:
- podjetje, ki prejme bone kot plačilo, omejuje dejstvo, da mora vrsto obveznosti plačati v denarju (plače, davki, dobavitelji…),
- tudi izdajatelj bonov ne more vseh svojih obveznosti poravnati z zadolžnicami, temveč jih mora nekaj poravnati v denarju,
- omejena je uporabnost bonov, saj jih je praviloma mogoče unovčiti le pri izdajatelju,
- boni so tvegane terjatve, saj nosijo kreditno tveganje izdajatelja.
Trgovska podjetja in obrtniki bone uporabljajo predvsem kot način za pospeševanje prodaje v maloprodajnih enotah. Podjetja imajo različne politike izdajanja bonov, nekatera izdajajo le darilne bone, druga poznajo tudi trgovske bone. Darilni boni so običajno namenjeni predvsem prodaji fizičnim osebam, ki jih kupijo zato, da nekoga obdarijo. Trgovski boni so namenjeni pravnim osebam, ki jih potem praviloma namenijo svojim zaposlenim.
Posebnost v slovenskem prostoru so tudi tako imenovani študentski boni, ki se prav tako uporabljajo kot nadomestno plačilno sredstvo, a le za določen krog upravičencev (študentov). S sistemom izdajanja študentskih bonov namreč država študentom subvencionira en topli obrok na dan. Z nakupom študentskih bonov si študent zagotovi topli obrok, zanj pa plača le del cene obroka, del ekonomske cene obroka pa gostincem povrne država, če imajo pogodbo za subvencionirano prehrano.
RAČUNOVODSKI VIDIK
Glede na to, da so boni sicer manj vreden denarni nadomestek, pri prodaji bonov ne gre za promet blaga oziroma storitev, ampak za zamenjavo ene vrste plačilnega sredstva za drugo pogojno plačilno sredstvo, ki ima omejeno uporabo, saj je mogoče bon praviloma unovčiti le pri izdajatelju bona. Promet blaga oziroma storitev nastane šele v trenutku, ko se bon unovči.
Izdaja kupona v skladu z računovodskimi standardi ne predstavlja poslovnega dogodka, na podlagi katerega bi se v poslovnih knjigah pripoznali prihodki. Slovenski računovodski standardi - SRS 2024, natančneje SRS 15, določajo, da se prihodki pripoznajo, ko je blago kupcu dobavljeno oziroma storitev naročniku opravljena. Izdajatelj prihodke pripozna tudi na podlagi prenehanja veljavnosti kupona, oz. ko prenehajo njegove obveznosti, ki so iz (ne-unovčenega) kupona izhajale. Davčna osnova davka od dohodkov pravih oseb (tudi akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti) se tako na podlagi izdaje kupona ne poveča, ampak se poveča ob prodaji blaga oziroma opravljene storitve oziroma, ob prenehanju veljavnosti kupona. Poslovni dogodek, ki predstavlja povečanje prihodkov in s tem davčne osnove davka od dohodkov pravnih oseb, je treba evidentirati z ustrezno knjigovodsko listino. Kot ustrezna knjigovodska listina se šteje oblični zapis poslovnega dogodka na način, da je ta izkazan verodostojno in pošteno ter skladno s Pravili skrbnega računovodenja. Pomembna je torej materialna pravilnost sestavljene knjigovodske listine in ne njena formalna obličnost, lahko se poimenuje račun ali kako drugače.
Nakup bonov
Računovodsko pri podjetju kupcu bonov obravnavamo nakup bonov kot terjatev, saj boni nosijo kreditno tveganje izdajatelja bona in jih izkazujemo med kratkoročnimi predujmi in varščinami v skupini 133 – Drugi dani kratkoročni predujmi in varščine. Bona praviloma tudi ne moremo zamenjati za denar, ampak le za ustrezno vrednost blaga ali storitev v nominalni vrednosti bona. Ko bone unovčimo ali jih razdelimo zaposlenim ali poslovnim partnerjem kot darila ob različnih priložnostih (jubilejih, priložnostnih dogodkih, novem letu in podobno), zmanjšujemo terjatve iz naslova danih kratkoročnih predujmov.
Prodaja bonov
Pri podjetju prodajalcu bonov takšno prodajo bonov računovodsko obravnavamo kot kratkoročno obveznost iz naslova prejetih kratkoročnih predujmov in varščin v skupini 230. Ko kupec takšen bon unovči, zmanjšamo kratkoročne…
